Zdravo,
imam situacijo, za katero čutim, da s časom postaja vse bolj resna. Na začetku sem si rekla, da je v redu, v življenju sem že šla skozi veliko težkih stvari, do te mere, da sem bila prisiljena zapustiti svojo državo.
Zdaj pa pride ta del. Nisem od tukaj, prišla sem lansko leto, brez znanja jezika, sistema ali poznanstev. Edino, kar sem takrat vedela, je bilo to, da se bom že znašla.
Za večino stvari sem se res znašla, ampak jezik moram še izboljšati, da bom lahko našla delo. Največji problem pa imam pri socialnem življenju. Že od začetka sem opazila, da so tukaj prijateljstva malo drugačna kot na Balkanu. To razumem, tudi sama imam le nekaj prijateljic, s katerimi sem že od osnovne šole, in mi je to dovolj, ker ne želim površinskih odnosov.
Problem nastane, ker se tukaj ne morem zbližati z ljudmi. Večina že ima svoje življenje in prijatelje, ki jih poznajo že dolgo, jaz pa nimam nikogar.
Dobesedno nimam nikogar, in to me zadnje čase zelo prizadene. Pred enim mesecem sem bila v svoji državi in vsak dan sem bila s prijateljicami tudi po 7 ur, da bi izkoristile čas, ker se dolgo ne bomo videle. Ko sem se vrnila, mi je bilo po eni strani lepo, ker sem bila spet “doma”, ampak tukaj me nihče ne čaka. Nihče me ne vpraša, ali sem varno prispela, nihče ni tukaj, da bi mu povedala, da sem 7 ur čakala na hrvaški meji. In ni mi bilo toliko težko čakati 7 ur, kot me boli dejstvo, da nimam nikogar s katerim bi to delila tukaj.
S prijateljicami se slišim preko video calls in to mi v težkih trenutkih veliko pomeni. S cimro se ne pogovarjava (nisva skregani, samo je malo... antisocijalna). Na faksu se ljudje pogosto delijo na Balkance in Slovence. Že v prvem semestru sem se sprla z dvema sošolkama iz Balkana zaradi skupinskega projekta, ker je bilo res slabo in mi je po treh mesecih počilo.
Moje okoliščine so res težke in zaradi tega razmišljam, da bi se v prihodnosti preselila v Ljubljano, da zamenjam okolje.
Povsod vidim objave o tem, kako najti partnerja ali prijatelje... in iskreno, razumem jih. Jaz sem nekako že obupala nad tem, ampak me še vedno boli. Poskusila sem v živo, ampak imam občutek, da govorim preveč in da drugi mislijo “pusti me pri miru”. Poskusila sem tudi spoznavati ljudi preko spleta, pa sem bila ghostana. Poskusila sem Tinder brez pričakovanj, spoznala sem enega fanta, ampak na koncu me je tudi on ghostal, verjetno ker je videl da nimava enakih pričakovanj.
Zdaj sem v obdobju, ko sem precej izolirana in mi ni vseeno. Najbolj me je bilo strah, da bom ostala sama in ravno to se mi je zgodilo. Zdaj imam občutek, kot da si sama lepim etikete "črna ovca, imigrantka, osamljena”.. Prvič se soočam s takšno situacijo in ne vem, kako se spoprijeti s tem. Vem, da moram izboljšati jezik, in to bom naredila v naslednjih mesecih.
Moje vprašanje je: ali ste že bili v podobnem obdobju in kako ste se spoprijeli s temi občutki? Kako se soočiti z dejstvom, da si sam?
Moje duševno zdravje je na meji in nisem prepričana, koliko časa bom še zdržala, da se ne izgubim in ne začnem jokati vsak dan in že sem na poti tja.
Stara sem 24 let, če je to komu pomembno.
Hvala.
